Eno potovanje, dve destinaciji, trije tedni za načrt in štirje potniki, ki so za vse dogodivščine

Vulkan, barve in “Islandija, ampak bolj pisana”

Čeprav smo bili pol leta prej na Islandiji, me je narava Lanzarota resnično prevzela. Islandija ima noro lepe točke, ki ti vzamejo dih, a vožnja skozi pokrajino sama po sebi ni vedno spektakularna. Lanzarote pa je čisto druga zgodba. Pokrajina je barvita, dramatična in ves čas nekaj dogaja: črna vulkanska zemlja se izmenjuje s terra rosso, vmes se pojavijo zelene površine ter palme in kaktusi vseh možnih oblik. Hiše na Lanzarotu so skoraj izključno bele in kockaste.

Razgledna točka, jame in “varčevali bomo doma”

Prvi dan smo začeli z razgledno točko Mirador del Rio, do katere lahko vstopite le skozi stavbo z vstopnino. Ta za štiričlansko družino ni ravno zanemarljiva, ampak varčevali bomo, ko bomo doma. Stavba je že sama po sebi vredna nekaj fotografij, razgled z vrha pa res ni od muh. Nasvet: preverite vreme, saj sever otoka zna biti precej bolj muhast kot jug. Megla nam tokrat ni prekrižala načrtov.

Sledil je spust po hribu, kjer se med potjo nahajajo jame Cueva de los Verdes, ki jih je izdolbla lava. Predor, ki ga je ustvaril vulkan La Corona, je eden najdaljših in najbolj zanimivih na svetu. Več kot šest kilometrov dolg podzemni prehod se razteza od kraterja vulkana vse do morja. Nato pa se nadaljuje še 1,5 kilometra pod vodo. Za del je znan kot »Túnel de la Atlántida« (Predor Atlantide). Obisk jame Cueva de los Verdes vam omogoča vstop in raziskovanje enega kilometra tega neverjetnega predora. V jami se izmenjujejo rumena barva žvepla, rdeča železa, bela apnenca in črne vulkanske kamnine. V jami je tudi voda, vodiči pa pripravijo presenečenje, ki naj ostane skrivnost – naj bo tudi vam prvič.

Nedaleč stran je še naravna jama z jezerom in mini belimi rakci (Jameos del Aqua). Del jame je sicer španski umetnik, arhitekt in okoljevarstvenik Cesar Manrique preuredili v restavracijo, bazen in muzej. Izgleda lepo, a bi bilo lepo tudi drugje. Vstopnina cene ravno ne opravičuje, se pa splača doplačati simbolični znesek za muzej, ki je zanimiv, interaktiven in vključuje celo virtualno resničnost.

V mojem prvotnem načrtu je bil še vrt kaktusov, a sem ostala v manjšini. Glasovanje 3 : 1 je odločilo, da tja ne gremo. Demokracija je zmagala. Po pravici povedano pa je kaktusov na Lanzarotu toliko, da sem jih kljub izpuščenemu “uradnemu” vrtu videla več kot dovolj in vseh možnih oblik.

Dan OFF – skoraj nezaslišano

Naslednji dan smo naredili nekaj, česar skoraj nikoli ne naredimo, ker nam gre to zelo slabo od rok. Na potovanju smo si privoščili dan off. Ležanje na peščeni plaži, pogumnejša polovica družine je celo plavala, jaz pa sem pregledala štacunce in do konca prebrala knjigo, ki sem jo začela na letalu. Brez slabe vesti. Brez muzeja. Brez “saj smo že tukaj”. Čista zmaga.

Zvečer smo se zapeljali še do plaže ob letališču in mahali letalom, ki so pristajala tik nad našimi glavami. Posebno doživetje – priporočam.

Vulkan, piščanec in kamela (če si to želiš)

Tretji dan smo obiskali naravni park Timanfaya. To je edini narodni park v Španiji, ki je v celoti geološki. Lanzarote je do treh četrtin pokrit z lavo, ki jo iz vsaj 300 kraterjev bruha okoli 100 vulkanov.

Pridno smo prišli malo pred odprtjem in se izognili vrsti, ki se kasneje nabere. Po polurnem ogledu z avtobusom sledijo še trije eksperimenti, lahko pa si privoščite tudi piščanca, pečenega na geotermalni toploti. Pod to zemljo se še vedno veliko dogaja. Na poti do parka se nahaja še brezplačen muzej o vulkanih. Na tem delu otoka pa lahko zajahate tudi kamelo, če vas zamika. Mi smo kamele jahali že v Dubaju in tokrat ostali na dveh nogah.

Od tam smo se odpeljali do ribiške vasice El Golfo, ob kateri se tik ob morju nahaja zeleno jezero Charoko ali Lago verde, ki ga obdaja črno in rdeče  skalovje.

Fuerteventura, valovi in kokice

Sledil je premik na Fuerteventuro s precej lepim trajektom, ki je rezal 10-metrske valove, ki so pljuskali do 4. nadstropja. Kaj se je dogajalo z avtomobili in tovornjaki v spodnjem delu, raje nismo razmišljali. Če kombinirate oba otoka, bodite pozorni na zavarovanje za rent-a-car – večina zavarovanj ne velja za trajekt. Pogosto je bolj smiselno avto vrniti in si na Fuerteventuri sposoditi drug avto.

Že v pristanišču se nahaja Popcorn beach, plaža s kamenčki v obliki kokic, ki si zasluži mesto na “must see” seznamu. Tudi promenada ob pristanišču je super za sprehod in kakšen brunch.

Živali, sir in sipine

Na Lanzarotu smo izpustili Rancho Texas, ki je kombinacija živalskega vrta, vodnega parka in kavbojcev, zato smo se odločili za obisk živalskega vrta Oasis Wildlife Fuerteventura, ki je presegel pričakovanja. Nismo vedeli, da se bomo na predstavah morskih levov, ptic ujed, fauna showu in živalih, ki jih ne vidiš vsak dan (od albino kenguruja do mravljinčarjev in pasavca) zadržali cel dan. Možno je tudi hranjenje žiraf in kamel.

Naslednji dan se je začel popolno za ljubiteljico sira (to sem jaz). Muzej sira, lep mlin, majhen kaktusov vrt in vožnja po razgledni poti z vevericami in krokarji. Spustili smo se do obale Cuevas de Ajuy, ki jo je morje tisočletja oblikovalo po svoje, dan pa zaključili s sprehodom po promenadi v Morro Jable.

Kot pravi Gorenjci smo se povzpeli še na vulkan Calderón Hondo. Tudi tu si del poti lahko olajšate s kamelami. Popoldne smo preživeli na ogromnih sipinah ob morju, kjer so kamnite spiralne “ograje” nudile prijetno zaščito pred vetrom.

Lava, valovi in slovo

Valovi med vožnja nazaj na Lanzarote so bili ponovno divji.

Med brskanjem po Facebooku smo po naključju našli razpoke v pobočju hriba, ki jih je ustvarila lava. Manj znana točka, a po mojem mnenju absolutni vrh potovanja. Vijugasti, več metrov globoki rovi in čudovite večbarvne plasti lave so bili kot češnja na vrhu torte za popoln zaključek potovanja. Las Grietas v bližini kraja Tias so tiste razpoke, kjer imaš občutek, da si pomotoma stopil v zakulisje otoka – brez vstopnine, brez gneče in z občutkom, da si odkril nekaj, česar turistični vodiči še niso povsem uničili.

Zadnji dan nas je čakal še zajtrk v lounge na letališču, ki je vsaj malo omilil grenkobo poleta domov. Še sreča, da smo skupaj z Lanzarotom kupili tudi karte za glavno poletno potovanje in tako prihod nazaj v realnost ni bil prehud. 😄