Kjer ti rdeča luča na semaforju polepša dan…

Na Islandijo smo se dobro pripravili. S seboj smo imeli smučarske kombinezone, kape, šale, rokavice, bandane, pelerine do kolen. Vseeno smo vzeli tudi dežnike, čeprav naj bi jih veter polomil še preden jih do konca odpreš. Vreme na Islandiji je zelo spremenljivo. “Če ti vreme ni všeč, počakaj 5 min”, pravijo. Resnica pa je, da se v teh petih minutah zvrstijo pomlad, jesen in zima. Da z vetrom ni šale, so nas opominjali tudi znaki na avtomobilskem steklu, ki so nas opozarjali, naj vrata pazljivo odpiramo in vedno parkiramo v skladu s smerjo vetra. Mi zelo hudega vetra k sreči nismo doživeli, dež pa nas je spremljal na poti kakšno uro in vsi naši dežniki so preživeli, kar je enako verjetno kot zadetek na lotu.

Prvo pristanišče naše križarke je bil Reykjavik, kjer smo si izposodili avto. S samo storitvijo smo bili zelo zadovoljni, dobili smo knjižico z nasveti pa še kupončke za tankanje, kavo in prigrizke. Skoraj smo pričakovali še topel objem in osebno vremensko napoved. Dvodnevna izposoja je bila sicer trikrat dražja, kot tedenska izposoja avtomobila v Grčiji, ampak res smo si želeli raziskovati na naš način. Za višino pologa pa sva morala urejati posebne pogoje na banki, kar sva storila že v Sloveniji. Ker smo v treh krajih najeli tri avtomobile, sva morala založiti vsoto, za katero bi lahko skoraj kupila manjši islandski vulkan.

Islandci so priročno povezali nekaj zanimivih točk v kroge in najprej smo si ogledali Zlati krog. Z avtom smo se ustavili ob prvi vodi ob poti, kot vsi ostali turisti, saj je na Islandiji vsak potoček sredi polj lepši kot kjerkoli drugje v Evropi. Pot smo nadaljevali do prelomnic s čudnim imenom Þingvellir (izgovori se nekje med “thing-vedlir” in “zdaj-sem-obupal”), kjer se evropska in ameriška tektonska plošča vsako leto razmakneta za približno 2 do 2,5 centimetrov. Islandci tega ne jemljejo dramatično – na cesti je jasno vidno, kako preprosto dodajajo nove trakove asfalta, ker se cel kontinent pač malo razteza. Nič posebnega. Seveda je prelomnica okrašena z lepimi slapovi, ker na Islandiji tudi geološke katastrofe ne smejo biti brez estetskega učinka.

Tam smo pili 500 let staro vodo in svežo kavo za 2 evra, kar je na Islandiji približno ekvivalent brezplačnemu kosilu. Skoraj sumljivo.

Naslednja postaja je bil Geysir (tisti pravi, po katerem se vsi ostali imenujejo), ki je bil morda celo lepši od prejšnjega postanka, vsekakor pa neprimerno bolj smrdljiv. Iz zemlje bruha vrela voda, iz nje pa tudi žveplo, ki poskrbi, da si nosne celice množično dajejo odpoved. Kljub temu so nam bili ti izbruhi zelo všeč. Človek se hitro navadi na vse, tudi na vonj po kuhanih jajcih iz pekla.

Sledila sta še dva kičasto mogočna slapova, Gullfoss in Faxafoss, taka, da imaš občutek, da Islandci slapove načrtno razporejajo za Instagram. Nato pa še voda na dnu vulkanskega kraterja Kerið, kjer so bili barvni kontrasti tako nori, da bi mislil, da je nekdo pretiraval z nasičenostjo. Presenetile so nas tudi ribe v kraterju – očitno niti ribe niso imune na islandsko eksotiko.

Še hiter skok na črno obalo Eyrarbakki, kjer nas je skoraj odpihnilo v Severno Ameriko, in dan je bil uradno zaključen.

Ladja je čez noč ostala v Reykjaviku, mi pa smo imeli za naslednji dan v načrtu Srebrni krog. Začeli smo ga z vulkanskimi kraterji, ki jih je bilo toliko, da so ležali kar eden v drugem. Naslednja postaja je bil izbruh vrele vode Deildartunguhver, kjer smo si privoščili pijačo v kavarni, ki je imela mize kar v rastlinjaku – ker če že piješ kavo, jo pač piješ med paro in tropskimi rastlinami sredi ničesar.

Topla voda je na Islandiji povsod. Res povsod. Ne glede na to, kako sredi ničesar je stranišče, voda za umivanje rok je vedno topla. Islandci morajo sicer svoja stanovanja ogrevati približno 11 mesecev na leto, ampak ogrevanje imajo praktično zastonj, zato jim je vseeno.

Našli smo še ene ekstra kičaste slapove Hraunfossar in Barnafoss.

Naslednji postanek križarke je bil Ísafjörður, kraj, ki ni ravno “konec sveta”, je pa zelo blizu temu.

Od Reykjavíka je oddaljen okoli 415 kilometrov. Od Akureyrija, drugega največjega mesta, je več kot 500 kilometrov vožnje, ki vključuje fjorde, prelaze, vreme in razmislek o življenjskih odločitvah.

Kar nekaj časa mi je vzelo ugotavljanje, kaj naj sploh počnemo v Ísafjörðurju. Internet ni bil posebej radodaren z idejami. Nato sem vendarle našla potopis para, ki je tam preživel tri dni. Z navdušenjem se lotim branja, pripravljena na razkritje skritih biserov zahodnih fjordov, nato pa ugotovim, da ju je v kraju zadržala – bolezen. Tri dni. V postelji. Navdihujoče.

Dopoldan smo se zato lotili preverjene islandske klasike: zlezli smo na razgledno točko (ker če že nič drugega, je vsaj razgled vedno vrhunski) in se sprehodili po mestu.

Popoldan pa smo se odpravili na avtobusni izlet do slapu Dynjandi. To ni navaden slap. To je slap slapov. Ima podslapove, vmesne slapove, stranske slapove in slapove, ki verjetno še čakajo na uradno registracijo. Če bi slapovi imeli hierarhijo, bi bil Dynjandi glavni.

Tretje pristanišče je bilo Akureyri, drugo največje islandsko mesto, kjer slabo voljo preganjajo zelo neposredno: rdeča luč na semaforju je v obliki srčka. Če te to ne spravi v boljše razpoloženje, potem ti res ni pomoči.

Akureyri je izhodišče za Diamantni krog. Najprej smo se ustavili ob slapu Goðafoss (v prevodu slap bogov), ki je bil lep – kljub izjemno hudi konkurenci vseh drugih slapov, ki smo jih do zdaj že videli. Nato smo se zapeljali do jezera Mývatn, kjer Islandija spet pokaže, da narava nima nobene mere.

Zlezli smo skozi mini jamo Grjótagjá, kjer ima voda najbolj neverjetno modro barvo,nato smo preizkusili srečo nad globoko, ozko razpoko v zemlji – ker Islandija očitno rada preverja, kako stabilne živce ima mami.

Sledil je sprehod po potkah vulkanske pokrajine in naravnih arhitekturnih lepot. Ko smo pot nadaljevali z avtomobilom, smo naleteli na jezero, kjer je plavanje strogo odsvetovano, saj v naključnih točkah iz dna bruhajo izbruhi vrele vode.

Potem je prišla lunina pokrajina Hverir – polna izbruhov pare, blata in žvepla. Tistim redkim vohalnim celicam, ki so preživele Geysir, je bilo tu dokončno jasno, da nimajo prihodnosti. Vonj žvepla je bil milo rečeno intenziven.

Videli smo še slap Dettifoss, kjer imaš res občutek, da si na koncu sveta. Voda pada na široko, globoko, surovo, nad vsem skupaj pa se vztrajno riše mavrica.

Čas je bil za povratek na Škotsko. Ker tam vreme očitno ni sodelovalo, smo dobili bonus: še četrto pristanišče Seydisfjordur. Naše ladje tamkajšnji domačini niso načrtovali, zato je bilo v tem mestu s 650 prebivalci vse zaprto.

Na srečo se je našla podjetna domačinka, ki je stopila na mizo in razglasila, da ima organizirane hop-on hop-off avtobuse: do razgledne točke, do slapu in še do dveh postankov v tem mikro mestu. Cena: 10 evrov ali 1500 islandskih kron. Pojasnila je, da sicer to ni povsem enak znesek, ampak ker je ona bolj luštna kot pametna, ji je vseeno, kako plačamo.

Hkrati nas je pomirila, da ni problema, če na avtobusu kaj pozabimo. Pozimi namreč nima dela in si potem malo pomaga s prodajo pozabljenih predmetov. Pošteno. Podjetno. Islandsko.

Po še dveh dneh hrane, plesa, plavanja in raznih ladijskih aktivnosti smo bili nazaj v Hamburgu. Na srečo sta nas pred povratkom v realnost čakala še dva dneva raziskovanja tega nemškega mesta.