V Hamburgu smo se znašli, ker je bilo tam pristanišče, iz katerega je izplula naša križarka, s katero smo potovali na Škotsko in Islandijo. Tja namreč ni zelo enostavno priti. Iz Ljubljane in bližnjih letališč leti Lufthansa (oz. ”Latehansa”) in letalske družbe, za katere je cena poleta še za polovico dražja in let pa manj priročen. Ker imamo z Latehanso v naši družini že dve precej slabi izkušnji, nisem želela tvegati, da zamudimo križarko, saj vkrcanje v kasnejših pristaniščih ni več mogoče.

Z avtom do Hamburga bi bilo precej naporno in nezanimivo. Zaradi nedavnih odličnih izkušenj v vlakom, smo izbrali ta prevoz in žal je bilo to zelo daleč od dobre odločitve.

Po 12-ih dneh križarjenja smo imeli v načrtu še 2 dni in pol ogleda Hamburga. Želeli smo le v muzej miniatur, saj oba sinova hodita na maketarski krožek. Preostali plan smo sestavljali sproti. Na recepciji hotela smo izvedeli, da imajo ladjice, ki spadajo pod javni prevoz, enako pot po kanalu, kot turistične ladjice, le veliko cenejše so. No, logično… gremo po 12-ih dneh na križarki še malo na ladjo. Uganite, kaj smo opazili med vožnjo po kanalu? Podmornico! In smo šli… s križarke na ladjico in z ladjice na podmornico :). Sledil je sprehod po Hamburgu mimo številnih trgovin in kinodvoran za odrasle ter trgovin z orožjem. Veliko je bilo tudi brezdomcev. Hamburg je res eno čudno mesto. Pojedli smo kebab, kupili vodo in odšli do parka. Starejši sin in mož sta si malo spočila ožuljene noge, midva z mlajšim pa sva raziskovala zabaviščni park, ki je spominjal na Prater na steroidih z konkretnimi atrakcijami na nivoju Gardalanda.

Naslednji dan je bil rezerviran za Svet miniatur. Zadeva je ogromna – razreza se čez več nadstropij in preko mostu se je razširila še v sosednjo stavbo, Obiskovalcem je na voljo 1700 kvadratnih metrov razstavnih površin. Ko smo vstopili, je bilo vse v temi, videlo se je le morje drobnih lučk na maketah. Po približno dvajsetih minutah se je noč prelevila v dan in takrat se je začela prava čarovnija. Lahko smo si podrobno ogledali makete, v katerih se skrivajo res domiselni detajli. Idej je ogromno, železniških prog po muzeju je 16.500 metrov(!), človeških figuric pa je 292 tisoč! Ta muzej priporočam starim in mladim, moškim in ženskam, tehničnim in popolnoma netehničnim ljudem, tistim, ki jih svetovne znamenitosti zanimajo, in tudi tistim, ki jih sploh ne. Ljudem, ki imajo radi red, in tistim, ki uživajo v kaosu. Skratka: vsem. Res je TOP.

Naš glavni letni dopust je bil končan. Na srečo je na vlaku veliko časa – idealno za načrtovanje naše naslednje avanture.