Četrti dan v Maleziji: Iz Kuala Lumpurja na Borneo – brez komarjev, a z veliko vprašanji
Pred poletom na Borneo smo imeli še približno 45 minut časa za hiter skok v Berjaya Times Square, enega največjih nakupovalnih središč na svetu. Beseda hiter je tukaj precej relativna. Center je tako ogromen, da bi za temeljit ogled verjetno potrebovali vikend in zemljevid, mi pa smo uspeli raziskati le majhen del. Kljub temu smo odšli z vrečko novih majic. Očitno je nakupovanje mogoče opraviti hitreje kot orientacijo.
Ker je bila nedelja, je bilo središče Kuala Lumpurja (KLCC) zaprto za promet. Ceste so prepustili tekačem, kolesarjem in vsem, ki prostovoljno vstanejo zgodaj, da se rekreirajo. Na srečo smo imeli s prometom dovolj sreče in pravočasno prispeli na letališče.
Prevoz smo rezervirali prek Booking.com, med vožnjo pa voznika vprašali nekaj, kar nas je zaposlovalo že od prihoda v Malezijo:
Kje so vsi komarji?
Glede na tropsko podnebje, skoraj vsakodnevne nalive in stoječo vodo na vsakem koraku smo pričakovali pravo zračno eskadriljo. Namesto tega pa skoraj nič.
Voznik nam je razložil, da Malezija zelo resno jemlje boj proti komarjem, saj so glavni prenašalci denge. Lastniki morajo odstranjevati stoječo vodo, oblasti redno izvajajo preglede in škropljenja, na nekaterih območjih pa uporabljajo tudi inovativne biološke metode, kot je spuščanje posebej vzgojenih komarjev z bakterijo Wolbachia, ki zmanjšujejo širjenje bolezni. Za takšne projekte sem sicer že slišala, vendar sem jih vedno povezovala bolj s prihodnostjo kot s sedanjostjo. Očitno je v Malezijo prihodnost že prišla. Presenetilo pa me je predvsem to, da treh dneh v Kuala Lumpurju nismo srečali nobenega komarja, čeprav je skoraj vsak dan deževalo.
Še eno prijetno presenečenje pa so bili ščurki. Po preteklih izkušnjah z jugovzhodno Azijo sem bila skoraj prepričana, da bom kakšnega srečala vsak dan – po vsej verjetnosti v kopalnici. Pa nič.
Prve tri ameriške ščurke sem zagledala šele čez dober teden. In še ti so bili lepo vzgojeni – ostali so na ulici in niso kazali nobenega interesa za obisk našega apartmaja. Tudi oni so očitno spoštovali zasebnost turistov.
Zvečer smo prispeli na Borneo in se nastanili v prikupnih kočah na robu džungle. Budilke za naslednje jutro skoraj ne bi potrebovali – misel, da bomo končno srečali orangutane, je bila dovolj dober razlog za zgodnje vstajanje.
Peti dan v Maleziji: Orangutani, pritlikavi sloni, nosate opice in džungla ob reki Kinabatangan
Prvo noč na Borneu smo prespali v simpatičnih lesenih kočah na kolih. Približno meter nad tlemi. Takšna gradnja ima več prednosti – ob močnem deževju ostaneš na suhem, kakšna radovedna žival nekoliko težje pride na obisk, pod kočami pa si ne more ustvariti stalnega bivališča. Predvsem pa imaš občutek, da si že sredi džungle, čeprav te do prave divjine loči še kakšna ura vožnje. Bila je odlična aklimatizacija na to, kar nas je čakalo.
Sepilok – zavetišče za orangutane
Pred odhodom v džunglo smo obiskali še Sepilok Orangutan Rehabilitation Centre, najbolj znano zavetišče za orangutane na Borneu. To ni živalski vrt, ampak rehabilitacijski center, kjer osirotele ali poškodovane orangutane pripravijo na življenje v divjini. Mladiči se učijo vsega, kar bi jih sicer naučila mama – od plezanja do iskanja hrane. Šele pri približno osmih letih so pripravljeni na samostojno življenje.
Odrasli orangutani imajo popolno svobodo. Če želijo, pridejo dvakrat na dan na krmilno ploščad po brezplačen obrok. Vsak dan jih nekaj zagotovo pride.
Mi pa smo očitno prišli ravno na dan, ko so orangutani sklenili, da imajo turistov dovolj. Zaradi žaganja dreves v bližini se krmilni ploščadi niso približali. Več kot uro smo potrpežljivo čakali, nato pa je na brezplačno pojedino samozavestno prikorakal makak. Kot pravi poznavalec je najprej pobral vse banane, zelenjavo pa velikodušno prepustil drugim.
Na koncu smo vendarle zagledali orangutana visoko med krošnjami. Kljub temu da so največji drevesni sesalci na svetu, se neverjetno spretno gibljejo po najvišjih vejah. Vsak večer si iz vej spletajo novo gnezdo za spanje. Še posebej zanimivo pa je, da mladiči ostanejo z mamo kar do osem let – eno najdaljših obdobij starševske skrbi med sesalci.
Končno prava bornejska džungla
Po dveh urah in pol vožnje s kombijem smo prispeli do reke Kinabatangan. In šele tam smo dobili občutek, da se je naše potovanje po Maleziji zares začelo.
Pot nas je vodila skozi neskončne plantaže oljnih palm. Žalosten opomnik, koliko prvotnega deževnega gozda je izginilo zaradi pridelave palmovega olja. Živalim je ostalo precej manj prostora za življenje, prehranjevanje in razmnoževanje, zato so zaščitena območja ob reki danes še toliko pomembnejša.
Za odlaganje prtljage smo imeli natanko petnajst minut. Nato smo že sedeli v čolnu in se podali na prvo raziskovanje reke.
Nosate opice, sloni in “mestni golobi” Bornea
Že po nekaj minutah smo opazili številne makake in znamenite nosate opice (proboscis monkeys), ki živijo le na Borneu. Samci s svojimi ogromnimi nosovi res izgledajo, kot da jih je narava ustvarjala ravno na dan, ko ji je zmanjkalo resnosti.
Čez nekatere dele reke so napeljane vrvi. Te opicam omogočajo varnejše prečkanje odprtih delov reke, kjer bi bile na tleh precej bolj izpostavljene plenilcem in zaradi vrvi je njihov življenjski proctor precej večji-
Nato pa so se na obrežju pokazali še bornejski sloni, ki nam je lepo poziral.
Gre za najmanjšo podvrsto azijskega slona, apetita pa jim narava očitno ni zmanjšala. Vsak dan pojedo okoli 150 kilogramov rastlinja in skoraj enako količino vrnejo naravi v obliki gnojila. Kroženje snovi v naravi v najbolj dobesednem pomenu besede.
Ko je iz vode priplaval velik varan, smo bili prepričani, da smo končno dočakali krokodila. Naš vodič pa je komaj dvignil pogled. Na njegovem obrazu je pisalo približno: »To? To je tukaj kot mestni golob.« Očitno se človek na Borneu hitro razvadi.
Nočno čolnarjenje po reki Kinabatangan
Naš urnik ni dopuščal veliko počitka. Takoj po popoldanskem safariju je sledila večerja, nato pa še nočno čolnarjenje.
V temi je džungla povsem drugačna. Slišali smo nešteto zvokov, ki jih podnevi sploh ne opaziš. Videli smo več kljunorožcev, ene najbolj prepoznavnih ptic Bornea, nato pa je vodič čoln ustavil ob visoki travi.
V manj kot minuti je našel majhno zeleno nestrupeno drevesno kačo. Medtem ko smo mi še vedno gledali v napačno smer, jo je on že držal v rokah. Kačo smo si lahko od blizu ogledali, jo nežno prijeli in jo nato vrnili tja, kamor spada – v džunglo.
Ko smo že skoraj obupali nad tem, da bomo videli krokodila, je vodič v bižini hišk za turiste nenadoma ugasnil motor čolna in pokazal proti obrežju. Tam je skoraj neopazno ležal naš prvi morski krokodil, največji plazilec na svetu. Bil je še mlad, a dovolj velik, da smo bili vsi veseli, da ga opazujemo iz čolna in ne s pomola.
In to je bil šele prvi dan v pravi bornejski džungli.
Šesti dan v Maleziji: Jutranji safari, treking po džungli in orangutani v divjini
Dan se je začel precej prej, kot bi si želeli. Ob šestih zjutraj smo že sedeli v čolnu.
Pred tem pa smo na recepciji doživeli prizor, ki ga v evropskih hotelih verjetno ne boste videli. Ker se recepcija nahaja na popolnoma odprti terasi in je dostopna vsem, je eden od uslužbencev spal kar na tleh za pultom. Le eno vprašanje nam ni dalo miru – ali je stražil recepcijo pred ljudmi ali pred makaki? Tisto jutro jih je bilo okoli naših hišk in recepcije ogromno.
Jutranji safari po reki Kinabatangan
Prvo čolnarjenje je bilo na sporedu še pred zajtrkom. Jutra so najboljši čas za opazovanje živali in tudi tokrat nas Borneo ni razočaral.
Ponovno smo videli bornejske slone, številne makake in nosate opice. Ob njihovem glasnem prerivanju po drevesih pa smo hitro ugotovili, da imajo opičji sorojenci zelo podobne odnose kot človeški. Malo prerivanja, malo kričanja, malo užaljenosti … družinska dinamika dokazuje, da si delimo večino genov.
Treking po najstarejšem deževnem gozdu na svetu
Po zajtrku je sledil peš treking po džungli.
Tokrat nismo iskali velikih živali. Če dobro pomislim, je to verjetno kar smiselna odločitev. Iskati slone ali krokodile peš se sliši kot odličen način, da zelo hitro postaneš glavna tema večernih poročil.
Borneo se ponaša z enim najstarejših tropskih deževnih gozdov na svetu, starim približno 130 milijonov let. Seveda niso vsi deli gozda enako stari. Vodnik nam je razložil, da smo hodili po mlajšem delu gozda, starem približno 300 let, ki ga med šalo imenujejo kar »baby jungle«. Ta del je dovolj odprt, da lahko po njem varno hodijo tudi obiskovalci.
Starejši in precej bolj nedostopni deli pragozda ostajajo skoraj povsem nedotaknjeni. Prav tam znanstveniki še vedno upajo, da se morda skriva kakšen primerek izjemno redkega sumatranskega oziroma bornejskega nosoroga, čeprav so možnosti za to žal vse manjše.
Med potjo nam je vodič pokazal tudi nekaj rastlin, ki jih domačini že stoletja uporabljajo v zdravilstvu. Iz listov ene izmed njih in nekaj kapljic vode je v nekaj sekundah pripravil naravno razkužilo za manjše rane. Narava ima očitno svojo lekarno že dolgo pred farmacevtsko industrijo.
Pozorno smo opazovali tudi gozdna tla. Med listjem so se skrivale velike pisane gosenice, precej bolj pa smo bili pozorni na kopenske pijavke. Te so na Borneu precej pogoste. Na srečo ne prenašajo bolezni, njihov ugriz pa običajno srbi le še nekaj časa po odstranitvi. Tokrat smo imeli srečo – domov jih ni odnesel nihče.
Kosilo, počitek … in še zadnja nagrada
S trekinga smo se vrnili ravno pravi čas za hitro prhanje. O počitku pred kosilom ni bilo niti govora.
Kosilo je bilo ponovno precej skromno, a pripravljeno z iskrenim nasmehom in ponosom. Na Borneu hitro ugotoviš, da razkošje ni razlog, zaradi katerega prideš sem.
Po kosilu smo si končno privoščili kratek počitek, nato pa se še zadnjič odpravili na reko Kinabatangan.
In Borneo nam je pripravil najlepše slovo.
Visoko med krošnjami sta se pokazala dva orangutana v popolnoma naravnem okolju. Bila sta precej daleč, saj se večino časa zadržujeta visoko v drevesnih krošnjah, a občutek je bil povsem drugačen kot v rehabilitacijskem centru. Tokrat smo ju opazovali tam, kjer jima je mesto – v divjini, brez ograj, brez hranjenja in brez ljudi.
Sedmi dan v Maleziji: Povratek v civilizacijo, pralnica in največja tržnica v Sandakanu
Po dveh dneh v bornejski džungli smo se zgodaj zjutraj poslovili od reke Kinabatangan. Po zajtrku nas je ob pol devetih že čakala vožnja nazaj v Sandakan, kjer smo imeli rezervirano prenočišče tik ob pristanišču. Naslednji dan smo namreč odhajali na Turtle Island, zato smo želeli biti čim bližje odhodni točki.
Po vseh orangutanih, slonih in krokodilih smo imeli tokrat precej bolj vsakdanjo misijo – oprati perilo.
Pralnica, ki nas je navdušila bolj, kot bi si želeli priznati
Upali smo, da bomo našli pralnico, kjer bi nam zaposleni oprali oblačila. Namesto tega nas je po naključju poleg vhoda v hotel pričakala sodobna samopostrežna pralnica z različnimi pralnimi in sušilnimi stroji.
Izbrali smo pralni stroj za 15 kilogramov perila in ga brez težav napolnili. Očitno štiričlanska družina v tropski vročini proizvede precej več umazanega perila, kot bi si človek mislil.
Pranje z detergentom je stalo 8 RM (1,60 €), sušenje pa 7 RM (1,40 €). Za tri evre smo imeli spet vsa oblačila čista in suha. Pralnice pred hotelom smo se razveselili skoraj tako kot orangutanov dan prej.
Tržnica, kjer ničesar ne zmanjka
Nasproti hotela se je razprostirala ogromna pokrita malezijska tržnica. Na stojnicah so bili zloženi veliki kupi sadja, zelenjave, čilija, začimb, rezancev, sladic, piščancev, svežih in sušenih rib ter celo kozmetike.
Vsega je bilo v izobilju. Če bi človek sodil po količinah, bi mislil, da se celotno mesto pripravlja na večmesečno obleganje.
Za vogalom nas je pričakala še velika samopostrežna trgovina, ki je spominjala na mešanico Lidla in Tedija. Tam smo kupili znameniti Milo, čokoladni napitek, ki sta ga fanta med potovanjem pila skoraj vsak dan. V košarici je pristalo tudi velikansko pakiranje njihove instant kave 3 v 1 – klasične in z okusom mandljev.
Kosilo za petnajst evrov
Kosilo smo si privoščili v odlično ocenjeni lokalni restavraciji. Štirje sveže iztisnjeni sokovi, okusna hrana in račun za 75 RM oziroma približno 15 evrov.
Na poti nazaj smo poiskali še bankomat in dvignili gotovino za naslednjo postajo našega potovanja –otoke z želvami.
Tropski dež vedno odloča zadnjo besedo
V sobi smo zložili sveže oprano perilo in si rekli, da si bomo po kratkem počitku ogledali še mesto.
Potem pa se je ulilo.
In ne malo.
Naš “kratek počitek” se je podaljšal vse do osmih zvečer, ko je dež končno ponehal.
Sandakan je bil po nalivu precej prazen. Številne trgovine in restavracije so bile že zaprte, smo pa na večernem sprehodu končno zagledali prve ščurke in miši na tem potovanju.
Glede na naše prejšnje izkušnje z jugovzhodno Azijo je bil to skoraj rekord. Običajno jih srečaš precej prej, pogosto tudi v nastanitvi. Tokrat so ostali lepo na ulici, mi pa smo bili s takim dogovorom povsem zadovoljni.
Na srečo smo našli odlično restavracijo za večerjo. Bila je tako dobra, da se naslednje jutro nismo niti pretvarjali, da bomo iskali drugo – preprosto smo se vrnili na zajtrk.
Naslednji dan pa nas je čakala ena najbolj posebnih izkušenj celotnega potovanja – otok, kjer morske želve vsako noč prihajajo na obalo odlagat jajca.
