Osmi dan v Maleziji: Nepozabna noč z morskimi želvami na Turtle Islandu
Če bi morala izbrati najboljši dan celotnega potovanja po Maleziji, ki ga ne bom nikoli pozabila, bi bil to ta in moji fantje se strinjajo.
Ta dan je presegel celo vse živali v džungli.
Ker je bila cena sobe v našem hotelu v Sandakanu le 19 € za dve sobi, smo eno sobo rezervirali še za eno dodatno noč. Tako nam ni bilo treba na Turtle Island vleči celotne dvotedenske prtljage, po vrnitvi pa smo lahko brez skrbi še raziskovali mesto. Včasih je najboljša potovalna odločitev tudi najcenejša.
850 metrov, ki so se zdeli precej daljši
Do pristanišča nas je ločilo le 850 metrov.
Na zemljevidu se to sliši kot prijeten jutranji sprehod.
Potem pa stopiš iz klimatiziranega hotela v malezijsko vlago in po treh sekundah ugotoviš, da si moker, kot da bi že pretekel maraton.
Seveda smo naročili Grab.
Seveda je voznik nekajkrat podaljšal čas prihoda.
Seveda smo na koncu ugotovili, da bomo hitrejši peš.
Grab je očitno želel, da še zadnjič preverimo svojo telesno pripravljenost.
Zakaj je toliko policije na morju?
Prevoz z gliserjem, prenočevanje na otoku, polni penzion in ogled želv so bili plačani že več mesecev vnaprej, saj otok sprejme le 30 obiskovalcev na noč. Doplačati smo morali le še vstopnino za narodni park.
Komaj deset minut po izplutju pa so se vsi čolni ustavili.
Na morju nas je pričakala obalna straža in preverila dovolilnice vseh plovil. Izvedeli smo, da takšne kontrole izvajajo redno. Tudi rešilni jopič je potrebno v Maleziji obvezno uporabljati, tako na turističnih izletih, kot na potapljaških čolnih.
Naš otok je ležal zelo blizu Filipinov in vodič se je pošalil: “Če boste plavali predaleč, imejte s seboj potni list.”
Šala pa ima tudi resnejše ozadje. Pred leti je bilo na tem območju nekaj ugrabitev povezanih s filipinskimi piratskimi skupinami, zato je Malezija močno okrepila pomorski nadzor. Domačini danes pravijo, da je morje varno, o gusarjih pa skoraj nihče več ne govori.
“Iiiiiii!”
Ko smo pristali na otoku, nas je pričakalo nekaj, zaradi česar je polovica odraslih pozabila, da naj bi bili resni ljudje.
Štiri pravkar izvaljene želvice so se počasi odpravljale proti morju.
Priznam.
V tistem trenutku je bilo iz naše družine slišati precej več “iiiiiiii!” kot pametnih stavkov.
Kdo se ne bi stopil ob takem prizoru?
Pravila, ki jih moraš spoštovati
Pred ogledom so nam razložili nekaj pravil.
Fotografiranje želv z bliskavico in snemanje z močno svetlobo sta strogo prepovedana, saj bi ju svetloba lahko zmotila pri gnezdenju in mladičem otežila orientacijo proti morju.
Kopanje je dovoljeno le na manjšem delu plaže. Povsod drugod imajo prednost želve.
In tako tudi mora biti.
Pazite … kokos!
Po kosilu smo se sprehodili do naših hišk.
Ob poti so stale opozorilne table, da lahko s palm pade kokos.
Seveda smo se malo nasmehnili.
Potem je eden padel kakšen meter pred mano.
Kasneje še eden kakšen meter za mano.
Od takrat sem palme opazovala precej bolj spoštljivo.
Življenje na otoku
Vročina je bila brutalna (več kot 40 °C in 80 % vlaga).
Na poti smo srečali več ogromnih varanov, največje presenečenje pa nas je čakalo malo naprej.
Na pesku se je proti morju premikalo približno deset pravkar izvaljenih želvic.
Ne znam opisati občutka, ko opazuješ drobcena bitja, ki se pogumno odpravljajo čez “gore” iz peska proti oceanu. Vsak val jih skoraj prevrne, one pa se borijo in nadaljujejo svojo pot.
Kasneje smo izvedeli, da so želvice za ta trenutek potrebovale skoraj en teden. Toliko časa namreč skupaj kopljejo pot iz približno 70 centimetrov globokega gnezda, kjer so bila varna pred varani in pticami.
V naravi številnim želvicam to sploh ne uspe. V umetnih gnezdiščih, kjer zaposleni jajca zaščitijo pred plenilci in jim pomagajo pri izkopu iz gnezda, pa morje doseže skoraj 99 % mladičev.
Snorkljanje … ali hoja po koralah?
Ko je sonce nekoliko popustilo, smo odšli snorkljat, a nas je pričakala oseka.
Voda je bila globoka le približno 30 do 50 centimetrov, zato se je snorkljanje hitro spremenilo v zelo previdno plazenje med koralami. Bolj kot ribe smo opazovali, kam bomo stopili.
Domov smo odnesli nekaj prask od koral, videli pa morske kumare, morske ježke in školjke, ki so bili vsi veliko večji kot v našem morju, spremljale pa so jih najrazličnejše pisane tropske ribice.
Večer, ki ga ne bom nikoli pozabila
Pravi razlog našega obiska se je začel šele po večerji.
Na Turtle Island lahko pridete le z organiziranim izletom, saj želve na obalo prihajajo izključno ponoči.
Ogledali smo si kratek film o narodnem parku in nato čakali.
In čakali.
Običajno prvo želvo najdejo kmalu po večerji.
Ta večer pa jim je oseka spremenila načrte.
Po skoraj dveh urah čakanja so vodiči program spremenili in nas najprej odpeljali do valilnic.
V nakupovalni košarici je bilo polno pravkar izvaljenih želvic. Videti je bilo skoraj tako, kot bi nekdo nabiral jagode. Le da so bile veliko bolj prikupne.
Na plaži je vodič stopil v plitvino, eden izmed obiskovalcev pa je dobil čast, da je košaro previdno prevrnil.
Na desetine drobnih želvic je naredilo nekaj prvih korakov po pesku in nato prvič zaplavalo proti odprtemu morju.
Tudi tretjič tisti dan je bilo slišati veliko “iiiiiii”.
Kasneje smo izvedeli še nekaj neverjetnega.
Od približno 100 želvic, ki se izvalijo v enem gnezdu, odraslost v naravi običajno dočaka le ena sama.
Če je samica, se bo čez več let vrnila prav na isto plažo, kjer se je sama izlegla.
Narava ima res neverjeten spomin. Želvice se orientirajo po svetlobi horizonta nad morjem in s pomočjo zemeljskega magnetnega polja.
110 jajc v eni noči
Kmalu zatem so vodiči našli veliko zeleno morsko želvo.
Ko smo prišli do nje, je že izkopala gnezdo. To ji je vzelo približno pol ure.
Pred našimi očmi je nato odložila 110 jajc.
Zaposleni so jih sproti pobirali v vedro, jih odnesli v zaščiteno gnezdišče, želvi pa izmerili oklep. Dolg je bil 105 centimetrov, širok pa 95 centimetrov. Ker je bila že označena s čipom, so vedeli, da se na otok vrača.
Ko je končala z odlaganjem jajc, je z zadnjima plavutma skrbno zakopala prazno gnezdo in si vzela nekaj minut počitka. Med tem pa je svojo jamo že kopala še ena želva.
Ko so bila jajca varno v vedru, smo odšli do gnezda in zakopali 110 pravkat odloženih jajc. To je bilo že 3.196. gnezdo na tem otoku v letošnjem letu.
Na poti smo naleteli še na eno čisto sveže izvaljeno skupino stotih malih želvic, ki je hitela proti morju. Hodili smo skoraj po prstih, da katere ne bi pohodili.
Na Turtle Islandu gnezdijo predvsem velike zelene morske želve, občasno pa tudi karete.
Včasih se zaradi enega samega večera splača prepotovati pol sveta in ta večer je bil natanko tak.
Deveti dan v Maleziji: Iz džungle nazaj v Kuala Lumpur (in skoraj z novim kovčkom)
Po nepozabni noči z morskimi želvami se je bilo kar težko vrniti v običajen turistični ritem.
Ob 6.30 smo pojedli zajtrk, ob sedmih pa je edini čoln že odpeljal proti Sandakanu.
Naš načrt je bil preprost.
Prevzeti prtljago.
Oprati še zadnjo rundo oblačil.
Kupiti nekaj sadja.
Ujeti let.
Skratka – dan brez posebnih dogodivščin, kar pri nas običajno pomeni, da bo šlo nekaj po svoje.
Še zadnja pralnica in zadnji nakup na tržnici
V hotelu nas je čakala naša zvesta prtljaga, poleg hotela pa že znana samopostrežna pralnica.
Tokrat smo oprali še svetla oblačila, medtem pa skočili na bližnjo tržnico po sveže sadje.
Po nekaj dneh v džungli začne človek ceniti povsem običajne stvari. Čista oblačila, sveže oprano majico in klimatsko napravo. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Strožji nadzor kot ob prihodu v državo
Sredi dneva smo se odpravili na letališče in poleteli nazaj v Kuala Lumpur.
Presenetilo nas je, da je bil varnostni pregled pri notranjem letu precej temeljitejši, kot je bil ob prihodu v Malezijo. Pregledali so tako oddano kot ročno prtljago, oddati pa smo morali celo prstne odtise kazalcev. Pozitivna stran tega nadzora je malezijski žig v naših potnih listih.
Sprememba leta, ki se je izkazala za odlično
Nekaj tednov pred odhodom nam je letalska družba prestavila let na zgodnejšo uro.
Takrat nismo bili ravno navdušeni.
Na koncu pa se je izkazalo, da je bila to precej priročna sprememba.
Po pristanku smo imeli namreč dovolj časa še za obisk Mitsui Outlet Parka ob letališču.
Šli smo samo malo pogledat.
Res.
Čas je kar letel. Ko smo končno pogledali na uro, je bilo že deset zvečer in varnostniki so nas prijazno opomnili, da se trgovski center zapira. Iz njega smo odšli z novo goro majic in še enim nahrbtnikom.
Na srečo nas je naslednji dan čakal let z vključeno oddano prtljago. Če bi bil trgovski center odprt še kakšno uro dlje, bi verjetno domov odpotoval še kakšen dodaten kovček.
Zadnji večer pred novim poglavjem
Zvečer smo se vrnili v hotel, zadovoljni, da smo združili vse, kar smo želeli – opravili nekaj praktičnih stvari, malo nakupovali in se brez hitenja pripravili na naslednji del potovanja.
Naslednje jutro smo ponovno zgodaj vstali.
Pred nami so bili Perhentianski otoki.
Tri dni počitka.
Tako smo si vsaj govorili.
Deseti dan v Maleziji: Perhentianski otoki – rajske plaže, snorkljanje z želvami in morski psi
Po desetih dneh zgodnjega vstajanja, letov, džungle, čolnov, orangutanov, slonov in želv smo si končno rekli:
Zdaj pa tri dni počitka.
To je bila odlična teorija.
Praksa pa je bila, kot običajno, nekoliko drugačna.
AirAsia in prvi samostojni “check-in”
Dan se je začel z letom proti severu Malezije. Leteli smo z nizkocenovnim prevoznikom AirAsia.
Spletna prijava na let nam že dolgo ne predstavlja težav, prvič pa smo oddano prtljago na letališču urejali popolnoma sami. Natisnili smo nalepke za prtljago, jih pritrdili in naše nahrbtnike sami oddali na tekoči trak.
Čeprav smo postopek že velikokrat opazovali pri drugih, nam je vse skupaj vzelo precej več časa, kot smo pričakovali.
Posebna zgodba je bila uslužbenka, ki nas je opozorila, da noben kovček ne sme presegati 15 kilogramov. Po nekaj minutah prelaganja stvari iz enega kovčka v drugega smo ugotovili, da je pomembna skupna teža prtljage in da je bilo vse naše prelaganje povsem odveč.
Po drugi strani pa so bili uslužbenci pri tehtanju ročne prtljage izjemno natančni. Naši nahrbtniki so se čudežno ustavili tik pod dovoljeno težo. Včasih ima človek tudi srečo.
Solo
Po pristanku nas je na letališču simpatični upokojenec Solo prepričal, da nudi najboljši in hkrati najbolj ugoden prevoz.
Med približno uro vožnje ni zmanjkalo tem za pogovor. Mimogrede je za našega prijatelja celo našel fotografski film za star podvodni fotoaparat.
Da, prav ste prebrali.
Film.
Za mlajše bralce: nekoč smo fotografirali na film, ki je omogočal le 24 ali 36 posnetkov. Če si pri fotografiranju mežikal, si pač izgubil eno fotografijo. Brisanja ni bilo. Photoshopa tudi ne.
Med vožnjo nam je povedal še svojo zgodbo. Ko je umrl njegov oče, je z vso pokojnino odkupil družinsko hišo. Zato danes, tudi kot upokojenec, še vedno vozi turiste.
To ni bila edina takšna zgodba. V Maleziji smo opazili veliko starejših ljudi, ki še vedno delajo. Moški pogosto vozijo taksije ali Grab, ženske pa prodajajo na tržnicah.
Končno Perhentiani
Po kosilu in plačilu pristojbin za narodni park smo sedli na čoln proti Perhentianskim otokom.
Naš cilj je bil Perhentian Besar, večji izmed obeh glavnih otokov.
Ko smo stopili s čolna, je bilo jasno, zakaj številni Perhentiane uvrščajo med najlepše otoke Malezije.
Bel pesek.
Turkizno morje.
Palme, ki se skoraj lenobno nagibajo nad plažo.
Naša hiška pa le nekaj korakov od vode.
Počitek?
Tri dni bomo počivali.
Tako smo si govorili.
Deset minut po prihodu smo že imeli maske za snorkljanje na obrazu.
Pred našo hiško je bilo morje zaradi oseke precej plitvo, zato snorkljanje ni bilo ravno spektakularno. Mislili smo, da bomo srečo ponovno poskusili zjutraj.
Kako zelo smo se motili.
Prijatelji, ki so prav tako potovali po Maleziji, so nas povabili na bližnjo plažo Turtle Beach.
Po kratkem sprehodu skozi čudovit resort smo prispeli na eno najlepših plaž, kar sem jih kdaj videla.
In potem se je začelo.
“Želva!”
Čez nekaj minut:
“Še ena!”
Čez pol ure:
“Aha … še ena želva.”
Na začetku smo jih navdušeno šteli.
Potem smo jih nehali.
Videli smo toliko karet, da je postalo skoraj kičasto.
Poleg želv smo opazovali še napihovalko, morskega lista, papagajke, klovne – tiste prave “Neme” – in celo več nenevarnih črnoplavutih grebenskih morskih psov.
Takrat smo dokončno pozabili, da naj bi na Perhentianih predvsem počivali.
Koktajl po desetih dneh
Večerje so bile na otoku dva- do štirikrat dražje kot drugod po Maleziji, a še vedno precej cenejše kot v Sloveniji.
Po desetih dneh smo prvič naleteli tudi na alkohol.
Ne zato, ker bi ga posebej iskali. Prej ga preprosto skoraj ni bilo.
Malezija je pretežno muslimanska država, zato alkohol ni tako samoumeven kot pri nas.
Tokrat sva si privoščila koktajl.
Po desetih dneh zgodnjega vstajanja, več sto prevoženih kilometrih, džungli, krokodilih in želvah, sva si ga zaslužila, sinova pa sta še naprej uživala v izboru sveže stisnjenih sokov.
Naslednji dan pa nas je čakalo nekaj, česar res nismo pričakovali – snorkljanje z ogromnimi želvami skoraj na dosegu roke.
Enjsti dan v Maleziji: Končno dan brez budilke … in obisk nepovabljenih gostov
Po desetih dneh zgodnjega vstajanja, letov, čolnov in nenehnega raziskovanja smo si končno privoščili nekaj, kar je bilo na tem potovanju skoraj eksotika.
Spanje.
Naš edini cilj tega dne je bil, da se pošteno naspimo.
In uspelo nam je.
Zbudili smo se šele okoli desete ure.
Dan brez načrta
Po poznem zajtrku smo se odpravili snorkljat na sosednjo plažo, nato pa se prepustili tistemu, česar na naših potovanjih običajno primanjkuje – brezdelju.
Ker sta imela fanta družbo prijateljev, sem tudi sama prvič na potovanju našla čas za knjigo. Ležalnik, šumenje morja, senca palm in dobra knjiga. Očitno znam tudi počivati. Vsaj kakšno uro.
Tropski dež
Popoldne se je nebo v nekaj minutah stemnilo.
Sledila je prava tropska ploha.
Ne dež.
Naliv.
Takšen, ob katerem se zdi, da nekdo z neba zliva vedra vode, a eno uro pozneje se je zdelo kot da dežja sploh ni bilo.
Sonce je spet sijalo, pesek je bil skoraj suh, življenje na plaži pa je teklo naprej.
Obiskovalci brez rezervacije
Po dežju so nas obiskali še naši nepovabljeni gostje – očalasti langurji (opice z značilnimi “očali” okoli oči), ki jih na Perhentianskih otokih ni ravno veliko.
Najprej so pregledali recepcijo.
Potem so očitno ocenili, da smo zanimivi tudi mi, zato so začeli skakati še po strehi naše hiške.
Kot da to ne bi bilo dovolj, sta se mimo hiše proti morju sprehodila še dva velika varana.
Po nekaj dneh v Maleziji smo ugotovili, da se človek neverjetno hitro navadi na stvari, zaradi katerih bi doma verjetno poklical center za obveščanje. Tukaj pa si rečeš le: »Aha, danes sta prišla dva.«
Pripravljeni na nov dan
Dan smo zaključili še z enim skokom v morje in večerjo ob sončnem zahodu.
Naslednje jutro pa nas je čakal eden najlepših izletov celotnega dopusta – celodnevno raziskovanje Perhentianskih otokov s čolnom in snorkljanje na najlepših koralnih grebenih.
Dvanajsti dan v Maleziji: Snorkljanje z Nemom, savna treking in najlepše plaže Perhentianov
Po dnevu brez budilke je bilo razvajanja konec.
Budilka je ponovno zazvonila.
To niso bile počitnice.
To je bilo naše potovanje.
Pred nami je bil celodnevni izlet s čolnom po najlepših snorkljarskih točkah Perhentianskih otokov, ki ga je prijatelj sestavil povsem po naših željah.
Prvi postanek … in prva lekcija
Prvi postanek se ni začel najbolj obetavno.
Morje je bilo razburkano, valovi precej višji, kot smo pričakovali, podvodni svet pa tako lep, da se mu kljub temu ni bilo mogoče upreti.
Ko je prijateljica odplavala proti bližnji plaži, sta ji kmalu sledila še oba enajstletnika.
Počasi sem se jima pridružila tudi sama.
Na obalo sem prišla brez težav.
Nazaj pa …ne.
Prvi poskus.
Val me je obrnil v popolno podvodno salto in me odvrgel nazaj na plažo.
Na srečo tam voda ni bila globoka, zato sem vstala, izpljunila nekaj mivke in si rekla:
»Še enkrat.«
Drugi poskus.
Še ena podvodna salta.
Takrat mi je postalo jasno, da se valovi danes ne šalijo.
S tretjim poskusom sem se bolje pripravila in končno prebila skozi valove.
Zmaga!
Trajala je približno deset sekund.
Dihalka je bila polna peska in kamenčkov.
Ker je v razburkanem morju nisem mogla očistiti, sem se vdala in dovolila, da me valovi še tretjič dostavijo nazaj na plažo.
Na koncu smo se vsi skupaj precej bolj premišljeno in taktično prebili nazaj do čolna.
Včasih zmagaš ti.
Včasih pa zmaga ocean.
Koralni grebeni kot iz dokumentarca
Naslednja dva postanka sta bila precej mirnejša.
Snorkljali smo v zaščitenih zalivih, na enem od postankov pa zaplavali tudi v manjšo morsko jamo.
Vsakič znova se nam je zdelo, da lepšega podvodnega sveta ne bomo več videli.
Pa smo se motili.
Na skoraj vsakem postanku smo opazili kakšno novo vrsto tropske ribe.
Nemo Garden
Ena najbolj znanih snorkljarskih točk na Perhentianih je Nemo Garden.
Ime ni naključno.
Morje je bilo dobesedno polno klovnov – ribic, ki jih večina sveta pozna kot Nema.
Skrivali so se med vijoličastimi morskimi vetrnicami, iz katerih so radovedno kukali proti obiskovalcem.
Če bi Pixar snemal dokumentarec, bi ga verjetno posnel tukaj.
Kosilo za osem ljudi
Po snorkljanju smo se ustavili še na kosilu.
Naročili smo vse, kar nam je zadišalo, pili sokove iz sveže stisnjenega sadja in za osem oseb plačali 220 RM oziroma približno 55 evrov.
Še en razlog več, zakaj je Malezija odlična destinacija za družinska potovanja.
Saj smo prišli počivat …
Z izleta smo se vrnili malo pred drugo uro. Normalni ljudje bi šli počivat. Mi pa … smo šli še na jungle trekking. Seveda. Ker smo Gorenjci.
Po sladoledu smo se odpravili po označeni poti čez hrib.
Vročina in vlaga sta bili tako neznosni, da smo jungle treking zelo hitro preimenovali v savna treking.
Nagrada za ves trud
Nagrada ne koncu džungle je bila neskočna široka peščen plaza s palmami in kokosi po tleh. In nato še plaža. Potem še ena. In še ena. Vsaka lepša od prejšnjein vse primerne za ozadje zaslonov.
Vmes smo si privoščili še kopanje in osvežitev z odličnimi brezalkoholnimi koktajli.
Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi smešno, da smo ta dan označili kot “malo bolj umirjen”.
Definicija počitka je v naši družini precej nenavadna.
