Trinajsti dan v Maleziji: Evakuacija letališča in večna bitka z Grabom
Poslovili smo se od Perhentianskih otokov.
Adijo, rajske plaže.
Adijo, hiška tik ob morju.
Čas je bil za novo poglavje našega malezijskega potovanja – George Town na otoku Penang.
Solo ponovno reši dan
Na letališče nas je ponovno peljal naš novi znanec Solo. Ker je med potovanjem očitno postal naš neuradni organizator logistike, smo mu pripravili še eno nalogo. Potrebovali smo raztegljivo folijo (stretch folijo) za ovijanje nahrbtnikov pred letom. Nalogo je ponovno uspešno opravil.
Mirno … do prvega obvestila
Na letališču smo bili veliko prezgodaj. Privoščili smo si, kavo, ki je stala toliko kot pred eno uro kosilo za vse štiri, in čakali, da se odpre okence za oddajo prtljage.
Ko smo končno prišli na vrsto, se je po zvočnikih zaslišalo:
“Zaradi izredne situacije poteka evakuacija letališča. Prosimo, da takoj zapustite stavbo.”
Priznam, za trenutek mi ni bilo vseeno. Pogledam okoli sebe. Približno polovica turistov je začela zaskrbljeno gledati proti izhodom. Druga polovica? Nič. Še bolj zanimivo pa je bilo, da se tudi zaposleni niso pretirano vznemirjali.
Stopila sem do enega izmed njih in ga vprašala:
“Je to resno?”
Nasmehnil se je in mirno odgovoril:
“Takšna obvestila so tukaj precej pogosta.”
Priznam, odgovor me je pomiril. Oddali smo prtljago in odleteli.
Grab proti štirim kovčkom
V George Town smo pristali okoli devete ure zvečer.
Potem pa nas je čakala že dobro znana malezijska igra:
“Najdi voznika Graba.’’ Tokrat so bozniki prišli, a niso želelti v enem avtomobilu peljati vse naše prtljage. Šele drugega voznika nam je po daljšem pogajanju uspelo prepričati, da se v njegov prtljažnik res lahko spravi štiri velikanske nahrbtnike in nekaj manjših.”
Končno smo bili na poti proti hotelu.
Naslednji dan pa nas je čakal eden najbolj pisanih krajev v Maleziji – George Town, mesto ulične umetnosti, kolonialne arhitekture in odlične hrane.
Štirinajsti dan v Maleziji: George Town – mesto, ki nas je popolnoma presenetilo
Ko danes pogledam nazaj, sem še toliko bolj prepričana, da smo se pravilno odločili za letalo namesto šesturne vožnje z avtobusom. Res je, da bi med vožnjo morda uzrli kakšnega divjega slona, a glede na naš tempo potovanja je bila prihranjena ura spanja vredna skoraj toliko kot slon.
Danes nas je čakal George Town na otoku Penang.
Priznam, predstavljala sem si prikupno mestece v velikosti Škofje Loke.
Potem pa smo prispeli.
Nebotičniki.
Promet.
Približno 850.000 prebivalcev.
Ups.
Očitno zadnjega dela potovanja nismo načrtovali tako natančno kot začetka. Rekli smo si, da ga bomo dodelali sproti. Potem pa smo bili med potovanjem tako zaposleni z raziskovanjem, da za načrtovanje skoraj ni ostalo časa.
Na srečo smo imeli jasno zastavljen cilj.
Videti znamenite ulične poslikave (street art), obiskati Little India, kitajsko četrt (Chinatown) in Chew Jetty, znamenito naselje lesenih hiš na kolih nad morjem.
In uspelo nam je vse.
George Town ima posebno energijo. Na eni ulici stojiš med kolonialnimi stavbami, nekaj korakov naprej se znajdeš v živahni Mali Indiji, za naslednjim vogalom pa te pričaka kitajska četrt. Vse skupaj povezujejo znamenite ulične poslikave, zaradi katerih se skoraj vsak obiskovalec vsaj malo ustavi preden začne iskati naslednjo.
Seveda smo našli čas tudi za nekaj nakupovanja.
In, kar je bilo skoraj še večje presenečenje, celo za počitek.
Trenutek, ko smo za nekaj minut sedli pod klimo in si privoščili hladen napitek, se je zdel kot majhna zmaga.
Počivanje nam namreč še vedno ne gre najbolje od rok. 😊
PS
George Town nas je presenetil še na več načinov. Apartma smo imeli v 23. nadstropju, a do tja nismo prišli povsem običajno. Ko smo stopili v dvigalo, smo hitro opazili, da v njem ni gumbov za 4., 14. in 24. nadstropje. Namesto njih so bile označbe 3A, 13A, 23A in tako naprej.
Razlog je zanimiv. V kitajski kulturi velja število 4 za nesrečno, ker se njegova izgovorjava zelo podobno sliši kot beseda »smrt«. Ker na Penangu živi veliko prebivalcev kitajskega porekla, številni hoteli in poslovne stavbe teh nadstropij sploh ne označijo s številko 4. Nadstropja seveda obstajajo, le drugače jih poimenujejo. Tako smo se v 23. nadstropje pripeljali mimo 3A in 13A, 24. pa v stavbi sploh »ni bilo«. Enako oštevilčenje smo že prej opazili tudi v stolpnicah v Kuala Lumpurju.
Tudi apartma je razkrival, kako raznolika je Malezija. V kuhinji sta bila dva kompleta krožnikov, kozarcev in pribora. Eden je bil označen kot halal in je bil namenjen pripravi hrane v skladu z islamskimi prehranskimi pravili, drugi pa za običajno uporabo.
Petnajsti dan v Maleziji: Penang Hill – izlet za dve uri, ki je trajal pet
Če verjameš YouTubu, je Penang Hill ena tistih znamenitosti, ki je med obiskom Penanga preprosto ne smeš izpustiti.
Priznam, bili smo nekoliko skeptični.
»Kaj pa je lahko na enem hribu tako posebnega?«
Načrt je bil preprost. Penag hilu bomo namenili dve uri in pol. Na vrh bomo šli z vzpenjačo, naredili kratek sprehod, poslikali razgled in si morda ogledali kakšen tempelj.
Ha!
Na vrhu smo ostali skoraj pet ur.
Na vrhu je … vse
Razgledne točke.
Lokalne in prestižne restavracije.
Največji izbor sveže stisnjenih sokov do sedaj pa tudi mrzle kave ter sadne in sladoledne kupe vseh vrst za drobiž. Na primer: sadni krožniki za približno en evro.
Poleg tega pa še kapibare za fotografiranje, templji, pavi, otroška igrala, hiša strahov, dinozavri, cvetlični vrtovi, hoja and krošnjami in med vsem tem še opice ter ogromne črne veverice, ki brez najmanjšega strahu skačejo z drevesa na drevo.
Vsakič, ko smo rekli: »No, zdaj pa gremo,« smo odkrili še nekaj novega.
Najboljši vodič na vrhu hriba
Po čistem naključju smo ujeli brezplačno vodenje in bili edini udeleženci.
Naš vodič je bil upokojenec, ki je po zaključku kariere v veliki korporaciji svojo pisarno zamenjal za botanični vrt na vrhu Penang Hilla.
Ko ga poslušaš, hitro ugotoviš, da je svojo sanjsko službo našel šele po upokojitvi.
Na sprehodu, ki se je precej zavlekel, nam je razlagal zanimivosti o rastlinah, zgodovini hriba in tamkajšnjem živalskem svetu.
»Na hribu živijo tudi veliki škorpijoni,« je povedal.
»Če vas piči velik, boste štiri dni trpeli bolečine, potem pa bo vse v redu.«
Za trenutek smo utihnili.
»Bolj nevarni so majhni. Če piči tisti, imam le nekaj minut časa, da prinesem protistrup.«
Še vedno nihče ni nič rekel.
Potem pa nas je pomiril še glede kač.
»Ne skrbite. Samo približno 20 % kač na Penang Hillu je strupenih.«
Aha. Potem pa res ni razloga za paniko.
Le veliki škorpijoni, majhni škorpijoni in le vsaka peta kača.
Počutili smo se precej bolje. 😊
Narava zna presenetiti
Med sprehodom smo opazili ogromno črno veverico, več makakov, nenavadne velikanske žuželke in več sto metrov dolgo petpasovno kolono mravelj.
Največje presenečenje nas je čakalo na strohnelem deblu.
Na njem je sedelo kar pet trilobitnikov (trilobite beetles), izjemno redkih hroščev, ki jih zaradi njihovega videza pogosto imenujejo kar »živi trilobiti«.
Prizor je bil tako redek, da je fotoaparat iz žepa potegnil celo naš vodič.
Povedal je, da jih podnevi vidi zelo redko, saj so večinoma nočne živali in običajno živijo samotarsko.
Mi pa smo jih našli kar pet na enem samem deblu.
Za konec še največji budistični tempelj v Maleziji
Po spustu z vzpenjačo smo se odpravili še do Kek Lok Si, največjega budističnega templja v Maleziji.
Po vseh stopnicah, pagodah in razgledih se nam vzpon na to pagodo skoraj ni zdel več poseben.
Skoraj.
Ko danes pomislim na Penang Hill, se najbolj spomnim ene stvari.
Šli smo za dve uri.
Domov pa odšli po petih.
In niti za minuto nama ni bilo žal.
Naslednji dan pa nas je čakal še zadnji dan našega malezijskega potovanja – in slovo od države, ki nas je v šestnajstih dneh presenetila vsak dan.
Šestnajsti dan v Maleziji: Hoja po robu bazena v 51. nadstropju je prepovedna
Zadnji dan je prišel kot vedno prehitro.
Do Kuala Lumpurja nas je čakala dolga pot, zato smo se odločili za avtobus. Pozabite na primerjavo s slovenskim javnim prevozom.
V Maleziji imajo medmestni avtobusi le tri ogromne sedeže v vrsti, ki so bolj podobni foteljem in imajo celo gumb za masažo. Naslonjalo skoraj povsem poleže, spodnji del sedeža pa lahko iztegneš, da noge počivajo. Prostora je ogromno. Vsak sedež ima tudi USB-priključek za polnjenje telefona.
Za 150 kilometrov vožnje od George Towna do Ipoha smo odšteli približno 5 € na osebo.
Kratek postanek v Ipohu
V Ipohu smo nameravali ostati približno tri ure, vendar je imel avtobus zamudo, zato smo morali načrt nekoliko skrajšati.
Na avtobusni postaji smo najeli voznika, ki nas je dve uri in pol vozil po mestu, čakal pri templju in medtem pazil na našo prtljago. Za vse skupaj smo plačali 20 €.
Na koncu nam je uspelo obiskati le Perak Cave Temple, enega najlepših jamskih templjev v Maleziji.
Škoda, da je zmanjkalo časa še za Kek Lok Tong, ampak tudi to je dober razlog, da se nekoč vrnemo.
Na avtobusni postaji smo pojedli najslabše kosilo celotnega potovanja, ampak tam smo pili tudi najboljšo kavo v Maleziji.Ipoh White Coffee svojega slovesa nima brez razloga.
Zadnji večer v Kuala Lumpurju
Do Kuala Lumpurja smo se peljali še nekaj ur. Tudi drugi avtobus je bil enako udoben, zato je pot minila presenetljivo hitro.
Za zadnjo noč smo si privoščili nekoliko bolj razkošen hotel.
Tokrat smo za sobo odšteli približno 80 €, v zameno pa dobili apartma v stolpnici z bazenom v 51. nadstropju in razgledom na Petronas Towers. Razgled iz soba in iz bazena je vreden vsakega centa.
V malezijskih hotelih smo bili že vajeni opozoril, da je prepovedano kajenje, vstop s hišnimi ljubljenčki in prinašanje duriana – zloglasnega sadeža, katerega smrad je tako močan, da pogosto v hoele in na javni prevoz vnos ni dovoljen.
Tokrat pa nas je pričakal povsem drugačen napis.
Prepovedana je hoja po robu bazena. Le zakaj?
Še zadnjič po Kuala Lumpurju
Končno nam je uspelo obiskati še Chinatown, ki si ga je želel ogledati predvsem sin.
Kupili smo še zadnje spominke, pojedli manjši prigrizek in seveda še zadnjič naročili sveže stisnjene sadne sokove.
Potem smo odšli do Petronasov. Še zadnjič.
Upali smo, da bomo ujeli večerno predstavo fontan in tokrat nam je uspelo.
Mislim, da lepšega zaključka našega potovanja skoraj ne bi mogli izbrati. Čakal pa nas je še en prijeten opravek – skok v bazen. Naš bazen v 51. nadstropju se zapre ob deseti uri zvečer.
Uspelo nam je. Do bazena smo prišli 22 minut pred zaprtjem.
Kopanje nad Kuala Lumpurjem z osvetljenima Petronasoma v ozadju je res čarobno!
Popoln zaključek potovanja.
Adijo, Malezija!
Naslednje jutro smo se zelo zgodaj odpravili proti letališču.
Imeli smo še eno pomembno nalogo.
Upali smo, da na letališču najdemo njihov božanski bananin kruh in nam ga ne bodo zaplenili ob vstopu v EU. To je bila naša največja skrb zadnjega dne.
Malezija nas je v šestnajstih dneh navdušila z neverjetno naravo, prijaznimi ljudmi, odlično hrano, urejenostjo, presenetljivo dobro infrastrukturo in neštetimi drobnimi trenutki, ki jih ni mogoče načrtovati.
Na pot smo odšli z velikimi pričakovanji in Malezija jih je možno presegla.
Želiš še več Malezije?
Potopis se tukaj ne konča.
Preberi še:
✅ 15 stvari, ki so me v Maleziji najbolj presenetile
🍌 Recept za bananin kruh, ki sem ga prinesla iz Malezije
💰 Prave cene iz Malezije – koliko smo plačali za hrano, prevoze, hotele in znamenitosti