1. DEL: Italijanska pravljica, kjer se vse blešči in žari
Vlak po naše
Začelo se je idilično. V Rim smo šli z vlakom – in ne z navadnim vlakom, ampak s skoraj italijanskim Orient Expressom (brez Hercula Poirota, a z veliko več krekerjev). Cenejše kot letalo, brez tečnega tehtanja prtljage, brez “bodi na letališču dva dni prej”, brez varnostnikov, ki ti vzamejo pistacijin namaz.
Sedeži? Za isto mizo! Dva gledata naprej, dva nazaj – popolna družinska ruleta.
Pot je minila kot v reklami: najprej zajtrk iz domače zaloge, potem karte, knjige, 2-evrska kava, ki je bila dejansko pitna, in razgled na avtocesto, po kateri smo gladko prehitevali ničhudega sluteče voznike. Zraven smo dobili še prigrizke – krekerje, ploščice, vodo, robček … manjkal je samo še Prosecco.
Pet ur je šlo mimo kot nič in že smo bili v Rimu. Čista pravljica.
2. DEL: Nemška grozljivka, kjer upanje umre zadnje
Ker smo bili tako navdušeni nad vlakom, smo si rekli: “Gremo še do Hamburga! Kaj pa je 12+ ur vožnje proti severu? To bo tokrat evropska avantura!”
Ja. Avantura. Ampak taka, v kateri bi Indiana Jones obupal pri drugem prestopu.
Najprej presenečenje večera pred odhodom: drugi vlak iz Beljaka v München je odpovedan. Brez opozorila, brez alarma, brez dramatične glasbe. Nič. Odpoved smo opazili povsem po naključju.
Pa gremo vseeno – saj imamo plan B, C in Flixbus.
Vlak 1 – Kranj → Beljak: nabito poln. Mi na zadnjih sedežih, pol prtljage na hodniku, druga polovica v naročju. Domača atmosfera: kot avtobus za morje v 90-ih. Pomembno je samo, da imata sprevodnika svoj kupe, ostali pa se lahko drenjamo.
Vlak 2 – Beljak → Salzburg: našega ni bilo, zato smo šli kar za množico. Čreda pač ve, kam gre, ne? Vlak še bolj poln kot prvi. Sedeli smo na stopnicah. Romantika.
Vlak 3 – Salzburg → München Ost: napolnjen do roba jeznih potnikov, ker so pot vlaka skrajšali za eno postajo (obvestilo po ozvočenju med vožnjo). Nihče več ne preverja kart, ker bi to zahtevalo nivo poguma, ki ga premorejo le gasilci, dreserji levov in starši v Ikei.
Vlak 4 – München Ost → München Hbf: nabito. Prestop 12 minut. Sprint. Mi iz perona 2 proti peronu 23, skozi trume ljudi, z mislijo: “Če pridemo pravočasno, kupim sebi medaljo!”
In pridemo! JUPI!
Elektronska tabla pa:
• vlak čez 5 min
• vlak čez 15 min
• haha, vlak ne bo
Super. Gremo do info točke, kjer je o smeri Hamburg približno toliko informacij kot o življenju na Marsu.
Google reče: “V Nürnberg (smer Berlin), od tam pa v Hamburg.”
Mi rečemo: “Naj bo.”
Vlak 5 – München → Nürnberg: poln. Polni se še naprej. Strojevodja prekipeva od profesionalne strogosti: “Ne peljem naprej, dokler nimajo VSI sedeža!”
Pride razglas: “Iščemo 52 prostovoljcev, da zapustijo vlak.”
Seveda se jih javi kakšnih 10.
Po 45 minutah pride policija in do zadnjega potnika brez sedeža izprazni vlak. Mi za spremembo sedimo. Aleluja.
Še nekaj prestopov kasneje (iskreno, izgubili smo štetje) in po triurni zamudi končno prispemo v Hamburg. Če bi šli peš, ne bi bili veliko kasneje.
3. DEL: Povratek – nadaljevanje grozljivke
14 dni kasneje se vračamo domov. Zvečer preverimo aplikacijo:
“Vaš vlak ob 9h je odpovedan. Lahko izberete 8h ali 10h.”
Čisto običajna potovalna sobota pač.
Potem prestopamo po občutku, navigiramo po intuiciji in preživimo. Tokrat smo vsaj bili psihično pripravljeni.
4. DEL: Novo upanje (mogoče)
Naslednji na vrsti: španski vlaki.
Pravijo, da so podobni italijanskim.
Če bodo na poti delili prigrizke, smo prodani.