Ker smo se imeli med krompirjevimi počitnicami v Grčiji na Peloponezu ob ogledu Olimpa, Šparte in drugih znamenitosti res odlično, smo se za naslednje počitnice odločili za Rim. Na uho nam je prišlo, da je vlak najboljši način za potovanje v središče Italije.

Antična Grčija me je zelo navdušila, čeprav nisem tak ljubitelj zgodovine kot moški del družine. Kljub temu smo ugotovili, da za ogled Rima ne potrebujemo celega tedna, zato smo v načrt vključili še Neapelj, Pompeje in Vezuv.

Začetek potovanja je bil povsem »backpackerski« – štirje nahrbtniki in štirje člani odprave. Nastanitev smo strateško izbrali blizu železniške postaje, saj se glavna postaja nahaja precej v središču mesta. V njeni bližini je tudi glavna avtobusna postaja in postaja za metro. Če radi hodite, pa lahko do centra pridete tudi peš v približno dvajsetih minutah. Ideja se je izkazala za precej genialno, saj so v času našega obiska stavkali delavci metroja, zato so bili avtobusi nabito polni in neuporabni.

Prvi dan smo si ogledali Kolosej in vodnjak Trevi, ki pa je bil zaradi prenove žal brez vode. To je približno tako, kot da prideš na pico, a dobiš le krožnik, kot da naročiš sladoled, a  dobiš le kornet, kot da prideš na koncert, a dobiš le glasbenike brez glasbil… Ampak okej, vsaj željo smo si lahko zaželeli… v suho. V okolici Koloseja in Foruma smo preživeli kar precej časa, saj so tam številni poulični umetniki, poleg tega pa smo si privoščili odličen sladoled, ki se je po pici še kako prilegel. Sladoledna matematika v Rimu je super. Ena kepica stane 3 €, dve kepici 3,5 €, tri kepice pa 4 €. Ali sploh obstaja razlog, da naročiš le eno kepico? Mi smo se hitro prilagodili lokalni kulturi in naročil znanstveno optimalno količino. Naročiti kornete le z eno kepico bi bilo finančno neodgovorno. Če vzameš tri, si praktično investitor.

Naslednji dan smo obiskali Vatikan in se nasmejali modni opravi švicarske garde. Izgledali so, kot da so izgubili stavo z modnim oblikovalcem iz renesanse.

Za kosilo smo jedli njoke, torteline, lazanjo in špagete – vse je bilo božansko. Sladoleda pa ni bilo nikoli preveč – kot vedno. Tukaj smo prvič razumeli, zakaj imajo Italijani toliko energije – sladkor.

Pot nas je nato vodila do parka, ki smo si ga po nasvetu prijateljice, ki je nekaj let živela v Rimu, ogledali kar z avtomobilčkom za golf. To je bila res zanimiva izkušnja, ki jo priporočam. V parku je tudi vhod v živalski vrt, ki pa smo ga mi izpustili.

Zvečer smo se odpravili do Španskih stopnic, kjer smo si ogledali nadpovprečno založeno trgovino s sladkarijami, ki je imela prav posebno, nekoliko strašljivo glasbo za noč čarovnic.

Sprva si nismo nameravali ogledati nobene plačljive znamenitosti, a nas je Forum tako navdušil, da smo si zanj vzeli več časa. Čeprav se ga precej vidi že od zunaj, je notranji, plačljivi del res ogromen, zanimiv in vreden ogleda.

Ko smo postali lačni (kar se zgodi vsakih 90 minut), smo skočili na hitro pico za s seboj, kjer je prodajalka kos želene dolžine kar odrezala s škarjami in ga stehtala. Pica je bila presenetljivo odlična – pravzaprav tako dobre pice že dolgo nismo jedli, zato smo se naslednji dan vrnili tja še na en prigrizek.

V načrtu nam je ostal še spomenik domovine Altare della Patria z menjavo straže in čudovitim razgledom z vrha stavbe.

Potem pa… pogumna odločitev: najem avta (tudi to je mogoče urediti v stavbi železniške postaje). Prometni predpisi so tukaj v najboljši verziji le priporočila.

Če še nisi vozil-a južno od Rima, vedi, da to ni vožnja, to je šport. Kombinacija formule 1, videoigre in molitve. Lahko bi šli z vlakom do Neaplja, ampak to bi bilo preenostavno in smo si rekli: “Zakaj ne bi dodali še malo adrenalina?”

Popoldne smo si privoščili odklop na neskončni peščeni plaži, zvečer pa smo se sprehodili po Neaplju, ki je živ, kaotičen in glasen. Točno tak, kot si predstavljaš Italijo. V času našega obiska je bila ravno obletnica smrti slovitega Diega Maradone. Z Napolijem je osvojil 2 Scudeta – enega kot igralec, drugega kot božanstvo iz nebes. Častijo ga temu primerno.

Iskanje prenočišča je povsem svoja zgodba, ki se je na srečo dobro končala in vključuje velike pistacijeve rogljičke in topel napitek v ambientu, ki nas je dobro pripravil na obisk manj razvitih delov Azije.

Vulkan Vezuv smo žal rezervirali prepozno. Zaradi lepega vremena smo morali vstopnice na vulkan kupiti v turistični agenciji (agencije so vse termine pokupile in na ta način prodale svojo storitev z avtobusnim prevozim). Vstopnica za park je bila 11 €, cena za komplet z avtobusnim prevozim pa okroglih 30 € na osebo. Število vstopnic na uro je omejeno. Ker smo si ogleda Vezuva zelo želeli, smo pač vzeli, kar je bilo takrat na voljo.

Na koncu se je avtobus izkazal za pravilno odločitev, saj je treba avto pustiti precej pod vrhom, cesta pa je prašna, vroča in neprimerna za pešce. Na vrhu nas je presenetilo, da je vsaj tri četrtine obiskovalcev govorilo slovensko. Z degustacijo melonchela na vrhu vulkana so nas prepričali, da se moramo s to pijačo založiti še za domov. Na vulkanu je poskrbljeno tudi za nekaj “posebnih učinkov”. Na več mestih se namreč rahlo kadi iz tal, kar ustvari prav poseben občutek.

Pompeji vsekakor vzamejo sapo! Mesto je bilo ogromno, zaradi izbruha vulkana leta 79 pa je bilo kar 1700 let prekrito z osemmetrsko plastjo pepela in prav to je omogočilo izjemno ohranjenost. Brez težav bi tam lahko preživeli cel dan. Naš plan je bil seveda drugačen. Zvečer smo imeli v planu še izlet do bližnjega obalnega mesta

Včasih se nas drži tudi sreča – zvečer smo ob obali naleteli na festival čokolade, ki je bil popoln zaključek dneva.